DVAJSET LET ZVEZE DRUŠTEV GENERAL MAISTER
prof. dr. Janko Prunk in Mitja Meršol
Pred dvajsetimi leti se je v svobodni slovenski državi med slovenskimi patrioti, zvečine potomci Maistrovih borcev, porodila ideja, da se generalu Rudolfu Maistru v glavnem mestu Slovenije postavi dostojen, viden spomenik. General Maister si je s svojimi pogumnimi dejanji 1. in 23. novembra 1918 v Mariboru to vsekakor zaslužil.
Že leta 1970 se je v Kamniku našla skupina slovenskih patriotov, ki se je zavedala pomena dela kamniškega rojaka, generala Rudolfa Maistra, in mu postavila lep bronasti spomenik na glavnem mestnem trgu, ki je meščane in obiskovalce spominjal na tega velikega Slovenca. Nekaj pomembnega je v tem smislu naredila tudi skupina mariborskih javnih delavcev, kulturnikov, novinarjev Večera in funkcionarjev Socialistične zveza, ki mu je leta 1987 postavila v enem najlepših mariborskih trgov lep spomenik na trgu sredi mesta, ki se danes imenuje Trg generala Maistra. General je stopil zopet v javno zavest Mariborčanov kot osvoboditelj Maribora in štajerskega Podravja izpod nemške oblasti in vključitvijo v Slovenijo, ki se je leta 1918 odločila oditi iz Avstrije na svojo zgodovinsko pot skupaj s Hrvati in Srbi.
Prepir o spomenikih v Ljubljani, o katerem je govor že v uvodniku, je potomce Maistrovih borcev pred 20 leti še bolj združil in jih skupaj s številnimi somišljeniki nagnil k odločitvi, da se organizirajo v Društvo General Maister, s čimer so želeli v slovenski javnosti odločneje popularizirati lik in delo generala Rudolfa Maistra, simbola patriotizma in odločnosti.
Vodilna sila pri zbiranju članstva sta bila mag. Milan Lovrenčič, sin Maistrovega borca in akademik prof. dr. Trstenjak.
Prva seja iniciativnega odbora za ustanovitev Društva General Maister je bila 15. junija 1998 v dvorani glasbene šole na Viču. Udeležilo se jo je 16 oseb. Njihov sklep je bil, da se skliče občni zbor za ustanovitev društva in se hkrati izvede proslava dneva državnosti.
Tako je bil na osnovi zakona o društvih čez en teden, 23. junija 1998, ustanovni občni zbor, na katerem so sprejeli statut Društva General Maister in program. Statut je določal: »Društvo General Maister iz Ljubljane je pravna oseba zasebnega prava, ki združuje Maistrove borce, potomce Maistrovih borcev in druge ljudi, ki želijo ohranjati spomin na generala Rudolfa Maistra in njegove borce za severno mejo, kot tudi vse narodno zavedne Slovence, ki so delovali za nastanek samostojne Slovenije (1. člen). Ime društva je: Društvo General Maister, kratica DGM. Sedež društva je v Ljubljani, Trubarjeva 3, Slovenija.«
Določili so program oziroma »dejavnost društva«:
V upravni odbor društva so bili izvoljeni Tit Turnšek, dr. Anton Bebler, mag. Milan Lovrenčič, dr. Ludvik Toplak, mag. Dolenc, Anton Majzelj in Viktor Pistotnik.
Društvo General Maister in njegova vodilna sila, neumorni pobudnik in organizator predsednik Milan Lovrenčič sta si z veliko energije in organizacijske sposobnosti prizadevala za ustanovitev podružnic DGM po Sloveniji, najprej v krajih, ki so bili povezani z življenjem in delom Rudolfa Maistra. V društvo so se vključevali nekateri vidni znanstveni in kulturni delavci, med njimi: dr. Lojze Marinček, prof. dr. Janez Kranjec, Janez Menart, Tone Kuntner, Milan Ljubič in gospodarstveniki, ki so prispevali materialna sredstva za delo društva.
Na letnem občnem zboru društva, ki je bil 31. januarja 2001, je bil izvoljen nov upravni odbor in na njegovi prvi seji, 15. 2. 2001, se je odbor konstituiral v zasedbi: predsednik mag. Milan Lovrenčič, programski podpredsednik dr. Lojze Marinček, organizacijski podpredsednik Jelko Šertl, zakladnik Franc Škufca, vodja sekcije za Notranjsko Jože Tišler. Člani te zasedbe so potem dolgo delovali v društvu.
Novi odbor se je vneto lotil dela. Organiziral je srečanja simpatizerjev dela generala Maistra in začel pripravljati ustanavljanje podružnic DGM.
Poleti 2001 je bila kot prva ustanovljena podružnica DGM v Mariboru s predsednikom mag. Stanetom Kocutarjem, dr. Lojze Marinček pa je na mariborski univerzi organiziral posvet o delu in izročilu generala Maistra. Govor je bil o pobudi dr. Bruna Hartmana, da napiše znanstveno monografijo o generalu Maistru, Milan Ljubič pa naj bi o njem naredil dokumentarni film. Odločili so se, da DGM vzpostavi sodelovanje z istrsko iniciativo (Fran Goljevšček za mejo v piranskem zalivu). Na pobudo UO DGM je kipar Bojan Štine izdelal mali kip generala Maistra na konju. Plastika je postala ekskluzivno lastništvo DGM. Društvo jo je potem prodajalo podjetjem in posameznikom in s tem pokrivalo stroške delovanja društva.
Na seji UO DGM decembra 2001 so razpravljali in sklepali o priključitvi Turističnega društva General Maister iz Zavrha pri Lenartu – ki mu je bil idejni mentor prof. Aleš Arih- kot podružnica društvu General Rudolf Maister v Ljubljani. Sklenjeno pa je bilo še, da se pristopi k ustanovitvi podružnic DGM v Kamniku, Celju, Jesenicah, Kopru, Kranju in Šentilju. Za rojstni dan generala Maistra so vodilni člani društva položili vence pred njegov spomenik: v Mariboru Stane Kocutar, na Uncu Jože Tišler, v Ljubljani Milan Lovrenčič, v Kamniku Tone Smolnikar. Podpredsednik DGM dr. Lojze Marinček pa je na ta dan organiziral obisk delegacije DGM pri predsedniku republike Milanu Kučanu.
Sklenili so, da kamniška podružnica DGM v Kamniku opremi zgodovinsko sobo generala Maistra. Določili so tudi višino članarine za člane DGM po 1000 SIT, za seniorje pa 500 SIT na leto.
Društvo se je odločilo intenzivno delovati med mladino in jo seznanjati z delom generala Maistra. Zato je marca 2002 izdalo brošuro o njegovem življenju in delu.
Nekaj dni po Maistrovem rojstnem dnevu je bila v Kamniku slovesnost pri generalovem spomeniku. Slovesnost je bila dobro organizirana. Razglašeno je bilo poimenovanje knjižnice po Rudolfu Maistru. Slovesnosti pred Maistrovim spomenikom pa je prisostvoval 12. gardni bataljon Slovenske vojske.
Na slovesni akademiji v Kulturnem domu pa je bil slavnostni govornik predsednik vlade dr. Janez Drnovšek. Društvo General Maister je tako pridobivalo ugled v širši slovenski javnosti. Mesec dni pozneje je bil v Kamniku spominsko-strokovni posvet o generalu Maistru, na katerem so sodelovali kamniški župan Tone Smolnikar, direktorica Študijskega centra Rudolfa Maistra Veronika Matjašič- Kališnik, zgodovinarji Bojan Čas, Branko Goropevšek, Viktor Vrbnjak in slavistka Stanka Golob ter brigadir SV Janez Švajncer.
Konec leta je UO DGM sklenil navezati stike s Slovensko vojsko in je za to zadolžil dr. Lojzeta Marinčka.
Februarja 2003 je bilo ustanovljeno Zgornje-Savinjsko društvo general Maister v Ljubnem kot prvo samostojno DGM, ki je pokazalo veliko aktivnost. Zasluga gre predsedniku Ivanu Zupanu in podpredsedniku Iztoku Podkrižniku. Društvo je sponzorirala županja Anka Rakun.
Venec pred Maistrov spomenik pred generalštabom Slovenske vojske je ob Maistrovem rojstnem dnevu položil državni sekretar ministrstva za obrambo RS Janko Deželak, ki je imel tudi slavnostni nagovor.
21. junija je bila na Gomili pri Kogu, na kraju, kjer so slovenske oborožene sile v slovenski osamosvojitveni vojni zaustavile jugoslovansko vojsko, spominska slovesnost. Organizirala jo je Zveza veteranov Slovenije in nanjo povabila Zvezo slovenskih častnikov, Slovensko vojsko in Društvo General Maister. Med drugimi je imel govor tudi predsednik DGM mag. Milan Lovrenčič in se zavzel za sodelovanje vseh veteranskih in domoljubnih organizacij.
Julija je UO DGM sklenil proglasiti leto 2004 (70-letnica Maistrove smrti) za Maistrovo leto. UO je poslal pismo državnemu zboru Republike Slovenije in županom krajev, kjer so bila Društva General Maister: Ljubljana, Maribor, Kamnik, Cerknica, Mengeš, Kranj, Celje, Ljubno, Šentjur, Lenart, Šentilj, Ormož, Ljutomer, Gornja Radgona.
Februarja 2004 je DGM pristopil k sodelovanju za postavitev »Svetilnika miru« v Gornji Radgoni, ki jo je v osamosvojitveni vojni bombardirala jugoslovanska armada. K sodelovanju so pristopili Združenje slovenskih častnikov Gornja Radgona, Policijsko veteransko društvo »Sever« za Prekmurje, Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Gornja Radgona, Območno združenje borcev NOB Gornja Radgona.
Zadnji dan junija je bila seja UO DGM, na katero so bili povabljeni gostje: Boris Dolničar, Jože Gričar in dr. Janko Prunk. Na seji so sprejeli predlog statutarne pogodbe o ustanovitvi Zveze društev General Maister. Povabljeni gostje naj bi v svojem delokrogu propagirali ustanovitev Zveze, s katero bi bilo delovanje Društev Generala Maistra bolj povezano in koordinirano.
Ustanovna skupščina Zveze DGM je bila potem dobro leto pozneje, ker so priprave zahtevale precej časa. Skupščina je bila 15. septembra 2005 v Ljubljani in v Zvezo so prva pristopila Društva General Maister iz Ljubljane (predsednica Irena Kuntarič-Hribar), DGM Kamnik (predsednik Niko Pinterič) in Zgornje-savinjsko DGM (predsednik Ivan Zupan). Za predsednika Zveze Društev General Maister je bil izvoljen najbolj aktiven in navdušen »maistrovec«, mag. Milan Lovrenčič.
Na Maistrov dan 23. novembra 2005 so bila na slavnostni seji Mestnega sveta občine Maribor podeljena spominska priznanja generala Maistra Milanu Kučanu, Alešu Arihu in dr. Niku Sadnikarju za njihov prispevek k ohranjanju spomina na generala Maistra.
Z ZDGM se je dejavnost te domoljubne organizacije zelo popularizirala in dobivala večji pomen v javnosti. Do maja 2006 so k Zvezi pristopila Društvo Generala Rudolfa Maistra Maribor (predsednik Aleš Arih), Prleško društvo (predsednik Milan Bolkovič) in Koroško domovinsko društvo Franjo Malgaj (predsednik Đuro Haramija). Septembra je izšla knjiga General izpod peresa Toneta Partljiča.
Na Maistrov dan 23. novembra pa je Zveza DGM v Mariboru podelila priznanja generala Maistra: naslovnemu nadškofu dr. Alojziju Šuštarju, bivšemu predsedniku državnega zbora dr. Francetu Bučarju in zgodovinarju Maistrovega delovanja prof. Lojzetu Peniču.
Zveza se je v prvih letih svojega obstoja razširila še s številnimi svojimi DGM po Sloveniji, ki so prirejala spominske slovesnosti v svojih krajih, kjer so bila obeležja generala Maistra in razmišljala o postavitvi novih, kar je sledilo v naslednjih letih. Zveza je dala iniciativo in plačala avtorju dr. Brunu Hartmanu za njegovo znanstveno monografijo o generalu Maistru. Zavzemala se je za vpeljavo obravnave življenja in dela Rudolfa Maistra v pouk osnovnih in srednjih šol. Prirejala je ekskurzije svojih članov po spominskih krajih, povezanih z življenjem generala. Zveza se je odločila za svoj svečani prapor, ki ga razvija ob večjih slovesnostih na dan generala Maistra, 23. novembra, in na drugih državnih proslavah, kamor je vabljena. V tem času je UO DGM sklenil, da je himna Zveze in Društev GM Ipavčeva »Slovenec sem«.
Junija 2007 je ZDGM organizirala na Pravni fakulteti v Ljubljani zanimiv strokovni posvet o državljanski in domovinski vzgoji. Na posvet je povabila vsa svoja društva, pa SAZU, Ministrstvo za obrambo, Ministrstvo za šolstvo in šport, ZZB NOV Slovenije, Zvezo veteranov vojne za Slovenijo, Društvo TIGR, Združenje Sever, Zvezo slovenskih častnikov, FDV in Pravno fakulteto. Posvet je vodil dekan Pravne fakultete, prof. dr. Janez Kranjc. Predsednik Zveze, mag. Lovrenčič, je v uvodni besedi poudaril, da je treba ugotoviti, kje smo v tem trenutku na področju domovinske vzgoje v slovenskih šolah. Kot civilno-družbeno pobudo naj bi skušali oblikovati nekaj zaključkov, ki bi jih posredovali pristojnim organom, da se pripravi tudi posvet o identiteti Slovenske vojske in o identiteti Slovencev v družbi evropskih narodov.
Prof. Kranjc je povedal, da se v Evropi pojavlja problem narodne samobitnosti, čeprav je moto EU »skupni v različnosti«. »Ta problem enako čutijo majhni kot veliki narodi. V Franciji so ustanovili celo posebno ministrstvo, ki se ukvarja s tem področjem. Ne gre za nikakršno obrambo ali za strah, pač pa za pripravljenost ustrezno odgovarjati na vprašanja, ki se bodo pojavljala v prihodnosti. Predvsem pa gre za to, kako krepiti naše zavedanje samobitnosti in jo uspešno vpeti v vzgojni in izobraževalni proces.«
Prof. dr. Dragan Potočnik s Pedagoške fakultete v Mariboru je predstavil svoj pogled na trenutno stanje v slovenskih šolah. Poudaril je, da je sedaj čas prenove učnih načrtov za vse predmete v osnovni šoli in je zato priložnost, da se soočimo z vprašanjem, kako državljansko in domovinsko vzgojo vključiti v predmetnik. »Treba bo doreči, ali naj bo domovinska in državljanska vzgoja samostojen ali interdisciplinaren predmet.« Zavzel se je za interdisciplinaren pristop, ne pa za oblikovanje nekega samostojnega predmeta. Tako bi bilo treba po njegovem mnenju dati na primer v zgodovini večji poudarek ključnim osebnostim slovenske zgodovine.
Dr. Andreja Barle-Lakota z Zavoda za šolstvo je najprej predstavila rešitve na tem področju v nekaterih evropskih državah, ki so zelo različne tudi zaradi različnega pojmovanja državljanske in domovinske vzgoje. Povedala je, da se v Evropi usmerjajo predvsem v vzgojo odgovornega državljanstva, ki naj prispeva k družbeni koheziji. Povedala je še, da so pri tem možni različni pristopi v predmetniku: šolski medpredmetni pristop in sam predmet (državljanska, domovinska vzgoja in etika v osnovni šoli).
Dušica Kunaver, publicistka in osnovnošolska učiteljica, je poudarila, da je najbolj kritično v srednji šoli, kjer se državljanska in domovinska zavest in vzgoja najbolj zanemarjata.
Avgusta tega leta pa je prišlo v UO ZDGM do razhajanja, ker je predsednik Zveze mag. Lovrenčič izjavil, da podpira kandidata dr. Türka za predsednika republike. Na srečanju ZDGM na Kogu se je takšni Lovrenčičevi izjavi zoperstavil predsednik DGM iz Maribora, Aleš Arih. Opozoril je, da je to predsednikovo ravnanje »na lastno pest«, in da je zaradi tega iz društva protestno izstopil dr. Bruno Hartman. Predsednik Lovrenčič se je ostro odzval na Arihove obtožbe. Lovrenčiča je branil član mariborskega društva, dr. Majerič, ki je prevzel del krivde, ker je Lovrenčiča nagovarjal za podporo Türku. Predlagal je, naj se društva glede tega vprašanja uskladijo. Bolkovič iz Prleškega društva GM je povedal, da se je njegovo društvo opredelilo za politično nevtralno. Tudi Jože Tišler iz Društva General Maister Unec je podobno izjavil, da je delovanje društev nadstrankarsko. Vendar je opozoril navzoče, da je patriotizem politično delovanje. Irena Kuntarič- Hribar je opozorila na dejstvo, da lahko prepir v Zvezi, ki bi prišel v medije, le-tej škoduje, zato je treba različna mnenja razčistiti znotraj Zveze. Predsednik društva iz Ljubljane je predlagal, da se Zveza dogovori o svojih pravilih delovanja na srečanju v Ljubljani 8. septembra.
Sklepi tega srečanja so izgubljeni. Indirektno pa je moč sklepati, da se je večina na srečanju odločila, da podpre Türkovo kandidaturo. O tem priča izjava predsednika zveze mag. Lovrenčiča v njegovem pozdravu novemu predsedniku Republike, dr. Türku, ki se je udeležil proslave Maistrovega dne 23. novembra 2007 v Gornji Radgoni, ko je povedal, da je večina DGM podpirala dr. Türka na volitvah. Potem pa se mu je zahvalil za njegove javne nastope, v katerih je omenjal pozitivno vlogo ZDGM v popularizaciji Maistrovega domoljubja. Predsednik Republike je poudaril, da je potrebno v »tem internacionalnem času« gojiti tudi domovinska čustva in državljansko zavest. Obljubil je, da bo še naprej podpiral to domoljubno organizacijo in omenil, da je tudi sam član ZDGM.
Kipar Miha Kač je predsedniku Türku izročil kipec Rudolfa Maistra, ki ga je ta z veseljem sprejel. Udeleženci proslave so se podali na radgonsko pokopališče in se poklonili spominu na radgonskega občana, dr. Antona Trstenjaka in usmrčenih upornih koroških borcev leta 1918 ob Svetilniku miru pri radgonski cerkvi.
Predsednik dr. Türk je držal besedo in je ohranjal intenzivne stike z ZDGM. 8. septembra 2008 je sprejel člane njenega Upravnega odbora s predsednikom mag. Lovrenčičem, podpredsednikom dr. Toplakom in tajnikom Francijem Okornom. Predsednik Zveze mag. Lovrenčič je predsednika Republike seznanil z načrtovanimi akcijami ZDGM. Povedal je, da bo glavna akcija tabor vseh društev ZDGM skupaj s Slovensko vojsko na Maistrov dan, 23. novembra, ob odprtju kadetnice v Mariboru.
Predsednik Lovrenčič je razložil tudi sodelovanje ZDGM z veteranskimi organizacijami, kar je na pobudo ZDGM omogočilo spremembo člena v statutu veteranske zveze, tako da niso veterani samo tisti, ki so se borili z orožjem, kajti domovina se brani, kot je dejal pesnik Tone Pavček, tudi s srcem.
Tako je bil na taboru proslave Maistrovega dne slavnostni govornik predsednik Republike dr. Danilo Türk, ki je z dolgim, pretehtanim govorom povedal , da se čuti člana Društva Generala Maistra, ne more pa se formalno povezovati v članstvo, kajti ustava preprečuje predsedniku Republike tesno povezovanje in sodelovanje s civilno-družbenimi organizacijami. Toda po njegovo so civilno-družbene organizacije naravni partner predsednika Republike.
Pohvalil je projekte ZDGM glede prizadevanja za vzgojo državljanske in domovinske vzgoje v šolah. Omenil je, da je bila osebnost generala Maistra dolga leta iztisnjena iz javne zavesti, da pa danes ravno ZDGM popravlja to krivico in pridobiva generalu Rudolfu Maistru častno mesto, ki mu gre v zgodovini slovenskega naroda.
Potem je predsednik Türk omenjal varnost v Evropi, ki smo jo pridobili Slovenci z vključitvijo v EU. Dotaknil se je problema Slovenske vojske, vključene v Zvezo NATO, ki »mora biti na najvišji stopnji profesionalnosti«, seveda pa izkazovati tudi svojo privrženost svoji domovini Sloveniji. Obljubil je, da se bo vključil v razpravo o identiteti in patriotizmu v Slovenski vojski.
Na seji UO ZDGM je mag. Lovrenčič obvestil člane, da njihov predlog glede domovinske vzgoje v šolah ni naletel na razumevanje pristojnih institucij (Zavoda za šolstvo in Ministrstva za šolstvo). »Sedaj se v učnih programih državljansko in domovinsko vzgojo tišči v druge predmete, in sicer tako, da je volk sit in koza cela.« Obvestil je člane, da sta prof. dr. Dragan Potočnik in prof. dr. Janko Prunk naprošena, da pripravita program za ta predmet. Povedal je še, da je ZDGM zaprosila SAZU, da skupaj pripravijo posvet o identiteti Slovenije v Evropi. Predsednik SAZU, dr. Trontelj, je na to pristal, je pa opozoril, da bi bilo prav, da se v to razpravo vključi tudi slovenski parlament.
Ob desetletnici društev General Maister – ko je bila ustanovljena Zveza Društev General Maister – je Zveza štela 12 društev: v Ljubljani, Kamniku, Mariboru, Ljubnem ob Savinji, Ljutomeru, na Ravnah, Lenartu, na Uncu, Šentjurju pri Celju, Zasavju, Slovenskih goricah in na Pohorju.
Tisto leto so bila društva in Zveza precej dejavni: izdali so zbornik ob svoji desetletnici, zgoščenko z uglasbenimi pesmimi generala Rudolfa Maistra, knjigo dr. Dragana Potočnika Zgodovinske okoliščine delovanja generala Rudolfa Maistra na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju. Obeležili pa so tudi spomin na generala na taboru članov društev GM in Franja Malgaja na Ptuju, ki so ga je udeležilo 200 članov. Množična je bila tudi udeležba na državni proslavi ob dnevu generala Maistra na Ptuju.
Pomembnejši dogodki in druženja 2008 – 2018
2008
2009
2010
2011
2012
2013
2014
2015
2016
2017
2018
(iz Zbornika dvajset let društva in zveze general Maister)
GENERAL MAISTER IN SLOVENIJA
mag. Milan Lovrenčič, prvi in dolgoletni predsednik ZDGM
Ob praznovanju 20. obletnice našega delovanja si moramo odgovoriti, kako opravljamo poslanstvo, ki smo si ga zapisali v naš statut in se glasi: “Društvo združuje fizične osebe, potomce Maistrovih borcev in zainteresirane državljane Republike Slovenije, ki želijo ohraniti spomin na zgodovinsko delo in domoljubno sporočilnost generala Rudolfa Maistra in njegovih borcev za severno mejo, kot tudi tiste, ki so delovali za nastanek samostojne Slovenije in delujejo v negovanju domoljubja.«
Zamisel o proučevanju delovanja generala Maistra se je po daljšem obdobju ponovno obudila po naši osamosvojitvi, konkretno pa leta 1993 v Ljubljani. Pobude za osvetlitev in ovrednotenje vojaškega uspeha generala Maistra so bile mnogoštevilne. Osredotočil pa bi se na te, ki so bile po 2. svetovni vojni najbolj spontane in so čast in spoštovanje izkazali v Maistrovem rojstnem kraju Kamniku. Zasluga za izkazano čast, častno meščanstvo in kasneje (leta 1970) spomenik pripada dr. Sadnikarju in njegovemu sinu. Proti koncu 80. let prejšnjega stoletja so bili po zaslugi novinarjev časopisa Večer in Radia Maribor zelo aktivni tudi v Mariboru, kjer so mu v nadaljnjem delovanju in razčiščevanju Maistrovih zaslug vendarle postavili spomenik.
V druženju z akademikom dr. Antonom Trstenjakom sva obujala spomine na Maistra; jaz zato, ker je bil moj oče Maistrov borec, dr. Trstenjak pa ga je kot dijak videval v Mariboru. Pripovedoval mi je številne opise dogodkov, ko se je general pojavljal na proslavah, shodih ali na ulicah. Meščani Maribora in krajani Štajerske so ga izjemno cenili. Povsod je bil osrednja osebnost dogodka ali kraja, kjerkoli se je nahajal. To je veljalo tudi za njegovo ženo Mary. Zaradi dogajanja v Kamniku in Mariboru je dr. Trstenjak nastopil z ugotovitvijo , da je za Ljubljano kot glavnim mestom Slovencev sramota, da ne postavi spomenika največjemu sinu slovenske matere, ki je z orožjem obranil pomemben del slovenske zemlje z Mariborom, ki so si ga lastili Avstrijci.
Pogovorov o tem je bilo veliko. V njih so bili vključeni najini prijatelji in znanci. Spomnim se dr. Beblerja, dr. Toplaka, mag. Dolenca, Milana Ljubiča, Antona Majzlja, Viktorja Pistotnika in drugih.
Vedno bolj je dozorevala ideja o postavitvi spomenika v centru Ljubljane. V letih 1990 do 1995 so Slovenci iz Argentine, ki so se na povabilo Demosa vračali v domovino, predlagali, da v Ljubljani postavijo spomenik argentinskemu generalu San Martinu. Napisal in objavil sem apel Ljubljani pod naslovom »Ne argentinskemu, slovenskemu generalu bomo postavili spomenik.« Poziv sem poslal tudi takratnemu ljubljanskemu županu dr. Dimitriju Ruplu, ki je moj predlog sprejel in me povabil k sodelovanju. Ustanovila sva gradbeni odbor, ki mu je dr. Rupel formalno predsedoval, jaz pa sem bil podpredsednik in dejanski vodja odbora. Toda dr. Rupel je odšel v diplomacijo, a tudi sicer je navdušenje za postavitev spomenika nekoliko zastalo. Opravljen je bil natečaj in za izvajalca je bil izbran kipar Jakov Brdar. Nikakor pa se nismo mogli dogovoriti o lokaciji postavitve spomenika, ker so bili v odboru večinoma mestni uradniki, ki so menili, da mora biti spomenik “okras mesta”, z dr. Trstenjakom pa sva menila, da mora spomenik izražati zahvalo in čast Maistrovemu delovanju. Ker se mesto ni moglo odločiti za naročilo izdelave spomenika, sva se z dr. Trstenjakom odločila, da damo naročilo kiparju Boštjanu Putrihu, kip pa naj bi postavili na Kongresnem trgu. Spomenik je bil konec leta 1996 izdelan (slika),vendar do dokončnega dogovora z mestno občino ni prišlo. Mesto je potem dala novo naročilo kiparju Jakovu Brdarju in po enem letu negotovosti je bil njegov kip vlit in leta 1999 proti naši volji, vendar pa s soglasjem gradbenega odbora, postavljen pred železniško postajo. Sam sem iz odbora izstopil, ker nisem soglašal ne s kipom in ne z lokacijo pred železniško postajo. Iznenada pa smo bili obveščeni, da je Putrihov kip kupilo ministrstvo za obrambo in ga postavilo pred stavbo obrambnega ministrstva in generalštaba SV na Vojkovi ulici. To so storili brez naše vednosti, vendar smo bili s postavitvijo zadovoljni.
Torej kipa sta bila tako na svojih mestih: Putrihov pred ministrstvom za obrambo, Brdarjev pa pred železniško postajo.
Dr. Trstenjak nas je kljub vsemu še naprej bodril, da moramo negovati spomin na generala Maistra in njegove borce s proučevanjem in aktivnim prenašanjem sporočilnosti in njihovih vrednot med vse državljane, predvsem mladino. Zbiral sem potencialne člane in leta 1996 organiziral ustanovni občni zbor v nižji glasbeni šoli Vič-Rudnik, kjer smo za predsednika izvolili Tita Turnška, jaz pa sem postal podpredsednik. Že po nekaj mesecih je Tit Turnšek prevzel službene dolžnosti v tujini in izvoljen sem bil za predsednika, tajnik pa je postal Milan Ljubič. Imeli smo precej težav z registracijo. V kratkem času je pristopilo več kot sto članov, kmalu že dvesto iz vseh krajev, tudi izven Ljubljane. Odločili smo se, da ustanovimo podružnice na Uncu, v Kamniku, Mariboru, Ljutomeru, Ljubnem, Šentilju in Ravnah na Koroškem, kjer je bilo več članov. Predsednik društva v Ljubnem, Ivan Zupan, je predlagal, da se podružnice osamosvojijo, ustanovimo pa zvezo društev, kar smo tudi naredili. Izvoljen sem bil za predsednika Zveze društev general Maister.
Zanimanje za delovanje pri negovanju domoljubja ob proučevanju generala Maistra in njegovih borcev je bilo čedalje večje. Pristopil sem k ustanavljanju novih društev. Povsod, kjer sem imel prijatelje in znance, ki jih je zamisel o proučevanju sporočilnosti generala Maistra in njegovih borcev pritegnila, smo ustanovili društvo. Tako je iz prvih petih društev nastalo deset, nato petnajst in kmalu dvajset društev. Danes nas je že šestindvajset društev, verjamem da jih bo kmalu tudi trideset.
V vsem času našega delovanja smo bili složni. Še najbolj smo si bili narazen, ko smo opredeljevali naše delovanje. Sam sem zastopal stališče, da je naše delovanje – poleg raziskovalnega, izobraževalnega, kulturnega, druženja – tudi politično. Negovanje domoljubja je eminentno politično delo, saj z njim delujemo kot aktivni državljani, ki delamo v dobrobit naroda, države in se ne podrejamo strankarskim pohlepom po oblasti.
Vsa leta našega delovanja smo uspešno sodelovali s Slovensko vojsko in drugimi domoljubnimi in veteranskimi zvezami. Dali smo predlog za skupno delovno telo vseh zvez, ki delujejo na področju domoljubja – naš predlog je sedaj že deset let uresničevan v Kodvos-u (Koordinacija domoljubnih in veteranskih organizacij). Dokaz, da je naše delovanje opaženo in cenjeno, je priznanje delovanja v javnem interesu, ki so nam ga podelili ministrstvo za obrambo, ministrstvo za kulturo, ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport in ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
S statusom delovanja v javnem interesu smo bili bolj uspešni pri državi in podjetjih, ko smo potrkali na njihova vrata s prošnjo za finančna sredstva, čeprav večino delo opravljamo prostovoljno. Stanje glede stroškov je sedaj nekoliko lažje, saj nam programe in nekatere naloge na podlagi razpisa sofinancira MO RS. Na ta način nam je omogočeno, da razvijamo tudi informativno dejavnost z izdajo revije Maistrov glas, ki ga štirikrat na leto prejemajo vsi člani društev. Izdajamo pa tudi mnoga knjižna dela, ki so navedena v tem zborniku.
Z veliko zavzetosti pripravljamo proslave rojstnega dneva generala Maistra v vseh društvih, društvi Franja Malgaja na Ravnah na Koroškem in v Šentjurju pa se 8. maja dostojno poklonita spominu na tragično smrt junaka Franja Malgaja.
Država se je leta 2006 odločila, da bo 23. november Dan generala Maistra državni praznik, ki ga bo praznovala vsakih pet let. Mi smo se odločili, da ta dan kot državni praznik praznujemo vsako leto.
Naše prizadevanje za izobešanje državnih zastav je trajna naloga članov, prav tako kot petje državne himne v šolah in na javnih prireditvah. Da bi bila naša pobuda bolj prepričljiva, smo RTV Slovenija dali pobudo, da bi ob polnoči izvajali državno himno, ki jo je za zdaj že začel izvajati le tretji program Radia Slovenije. Pri tem naj bi sodelovali tudi učenci šol, s katerimi sodelujemo.
Menim, da s svojim delovanjem ZDGM sledi ciljem, ki jih navajamo iz našega statuta na začetku uvodnika. Spodbudili smo zanimanje za generala Maistra in njegove borce in jim opredelili zgodovinsko mesto, ki jim za njihovo delovanje pripada. Negujemo njihovo sporočilnost z aktivnim delovanju v naši družbi in sprejemamo tudi obveznost, da bomo s tem delom tudi nadaljevali. Zadovoljen sem z našim domoljubnim delom in postavitvijo generala Maistra in njegovih borcev na oltar domovine. Prepričan sem, da vsi, ki delujete v izvrševanju našega poslanstva, čutite enako. Hvala vam. Zdaj, ko pregledujemo in ocenjujemo 20 let našega delovanja, me osrečuje, da smo dali svoj prispevek k poznavanju zaslug generala Maistra in njegovih borcev ter vseh, ki so delovali za nastanek samostojne Slovenije.
Želim, da ostanemo dobri prijatelji in znanci tudi potem, ko ne bom več vodil Zveze društev general Maister. Zahvaljujem se vam, ki ste dali dar na oltar domovine.
(iz Zbornika dvajset let društva in zveze general Maister)